Kategorija: Blodnje

Unconditional love

Postava oblita v zeleno vojaško majčko in novo frizuro ravnih rjavih las, prelepe kombinacije barv ki se sprehajajo po Ptuju, po Sloveniji, pod sinje modrem nebu na sobtni popoldan so me navdušila za objem in potovanje v sanjsko mesto med zvezdami, kjer lahko le sanjam njen nasmeh in čokoladni sladoled, ki ga ta nasmeh vsake toliko časa poje. Prijel bi te pod roko, bi te vodil in odpeljal, bi plesal, kot da sem edini s teboj, da okoli naju ni nobenega, da naju nihče ne pozna. Trenutki, čeprav kratki so življenjska sila, ki me poganjajo da lahko sploh rečem besedico. In rožica na hlačah. Prelepa, rdeča, sposojena direktno iz mislih stilskih mojstrov in izdelovalcev oblek. Rožica doma te, ki te čaka, da polepšaš že tako lep obraz, da postaneš še bolj luštna, še bolj lepa in da mene še bolj zatreskaš vase. Dež in toča, neurje in nevihte so nama razdvojile noč, sedim zunaj na balkonu, sedim na mrzlem, tipkam in razmišljam. Razmišlam o najnih težavah, razmišlam o nama, razmišljam o vseh bedarijah, ki nama hodijo pred nosom, razmišljam o dnevih ko je še čebela veselo letala iz cveta na cvet, sončnice na sončnico in vrtnice na vrtnico. Razmišljam o prelepih sladkih dnevih, pocukranih z ekstraktom pomaranče in oblitih z dobro čokolado, ki izginja v tvojih ustih z prelepim mavričnim nasmeškom. Odpeljal bi te daleč stran, skril pred vsem hudim in varoval pred vsakim komarjem, ki bi si drznil piti tvojo kri. V kiklici posuti z vzorci rožic stojiš med obokom sobnih vrat, me gledaš, se mi nasmihaš in gledaš kako te požiram z vsakim pogledom, požiram kot požiravnik na presihajočem jezeru, jezeru sredi oblakov ob sončnem zahodu. Tvoje oči, zapeljive, lepe, prelepe ki gledajo kot najlepši kuža, ki te je pogrešal, noge kot se jim le to reče, ovite v črno bele čevlje in nasmeh. Nasmeh ki je vreden milijarde dinarjev, nasmeh ki ga vidim samo jaz ko pomislim nate…  :( Počutim se kot prazen kozarec, sam, osamljen. Počutim se kot zgodba v spodnji pesmi… :(

Emptiness Phenomenon

Pa se je zgodilo. Zgodilo tisto česar sem se najbolje bal. Počilo je, kot balon poln vode, katera se hitro razlije, zmeša s zrakom in izgine. Prikaže mavrico, ki je za naju že stalna magnetnica, vedno prikazana ob dežju v najini okolici. Tvoj resni obraz, obraz ki je pokazal stanje razočaranja me je resetiral, resetiral kot računalnik brez elektrike. Skupaj padel, v šok, v svoj oddaljen svet, kjer še vedno nevem kaj narediti, šok tak, da še sam nevem kaj se je sploh zgodilo, razmišljam in razmišljam kaj naj naredim… Naredil bom točno to kar moram… I’m gonna get you! :)

Veneratio

Stopila kot angel sredi pobeljenih poljan, očarala z prvim pogledom, segrela že tako toplo popoldne, segrela zemljino sredico, stopila ledenike v antarktiki, še polarni medvedi so jo opazili, so jo gledali in ji zavidali. Sončni zahod se prikaže, morje se umiri in ona bosa stopi korak po plaži, mivka med prsti, mivka po telesu, občutek svobode ki te odpelje daleč stran na posebni otok, na poseben kotiček raja, kjer sanjaš o lepih stvareh, o lepih trenutkih, sanjaš o slapovih življenja, sanjaš o svetlo modrikastem jezeru in vse je tvoje. Tvoje za uporabo, tvoje za užitek. Odleti sedaj ptička, svobodna si in odleti, med belimi oblaki, oblaki obloženimi z belimi vrtnicami, ki ponazarjajo tvoje ime, te ponesejo tja kjer veš da sreča prebiva. Sreča ki je že ujela vesoljčka, vesoljčka ki te tiho opazuje, te spoštuje. Opazuje z zelenimi očmi, požira tvoje besede, si ogleduje tvojo srečo v očeh, takrat pa ve da je naredil svojo dolžnost, osrečil angela pobeljenih poljan…

Stanje stanja

Letiš kot ptica, ptica na nebu proti obali in tam preživljaš svoje zadnje čase med prijetnim morskim zrakom s katerim lahko pripoveduješ enostavno zgodbo. Zgodbo lepe dame, dame z masko, ki zakriva njen skriti in lep obraz. Obraz ovit z jutranje sončne žarke, gledajoč v omamo prijetnih tokov na otoku sanj, ki prikazujejo prelepe slapove, jezera in vse ostale mavrične dogodivščine Peščen grad , ki stoji v tvojem imenu  ti da moč in pobudo za nadaljno življenje okviru svojih sanj. In potem je prišla. Ta ista lepa dama, prišla in ti obudila sanje, obudila ljubezen in te postavila na ponovno pot življenja. Pot življenja, ki si jo pred meseci izgubil, izgubil tako enostavno kot je zapela sama sinička s črnim kljunom in rumeno glavico, zapela melodijo ljubezni, melodijo življenja. Odhajaš kot star spomin, spomin zapuščen v prašni omari, ki visi kot hokejska palica, obešena na klinu pozabe, odhajaš daleč stran…….

Žalost....