Stopila kot angel sredi pobeljenih poljan, očarala z prvim pogledom, segrela že tako toplo popoldne, segrela zemljino sredico, stopila ledenike v antarktiki, še polarni medvedi so jo opazili, so jo gledali in ji zavidali. Sončni zahod se prikaže, morje se umiri in ona bosa stopi korak po plaži, mivka med prsti, mivka po telesu, občutek svobode ki te odpelje daleč stran na posebni otok, na poseben kotiček raja, kjer sanjaš o lepih stvareh, o lepih trenutkih, sanjaš o slapovih življenja, sanjaš o svetlo modrikastem jezeru in vse je tvoje. Tvoje za uporabo, tvoje za užitek. Odleti sedaj ptička, svobodna si in odleti, med belimi oblaki, oblaki obloženimi z belimi vrtnicami, ki ponazarjajo tvoje ime, te ponesejo tja kjer veš da sreča prebiva. Sreča ki je že ujela vesoljčka, vesoljčka ki te tiho opazuje, te spoštuje. Opazuje z zelenimi očmi, požira tvoje besede, si ogleduje tvojo srečo v očeh, takrat pa ve da je naredil svojo dolžnost, osrečil angela pobeljenih poljan…