Razmišljam o tebi, razmišljam o meni, razmišljam o nama, razmišljam o dnevih ko je še čebela veselo letala iz cveta na cvet, sončnice na sončnico in vrtnice na vrtnico. Solza spolzi iz solznih oči, si izdeluje pot po obrazu, ki ga vidiš v spominih, kateri so tako dobri da ti še slikar ne more narisati lepšega gozdu na pečini lepih oblakov z tremi rožicami. Ko enostavno ne obupaš, sanjaš, razmišljaš, ugotavljaš in se nasmihaš celemu svetu, saj veš da si v sedmem svetu za stotimi gorami na najvišji točki pod ozonom, ti za dodatek sladkorja pri čokoladnem krofu, kot v pravljici zapiska zvonec poleg glavnih vrat. Odnese te čez vrata veter, majhen piš, piš veselja, zaljubljenosti, sladkobe in mavric prelepih barv. Pogleda čez okno, kot Sinička, z črnim kljunom s spremljajočo melodijo ki te premami v ekstazo norosti in nerazumja. Ko srce ti utripa, po žilah poganja kri, takrat zaveš se da si živ, zaveš se da je vsak dan en dan manj, kjer se lahko izpoveš kot duhec Casper iz risanke. Črni oblaki spremljajo te, ti pomagajo, te razumejo, se jočejo. Obrnejo na naslednjo stran v knjigi, celo nebo se zatemni in sreča se sprevrže v žalost. Gledam v to nebo in štejem zvezde, štejem vse utrinke, vsa nebesna znamenja in mislim nate. Tukaj sem, to sem jaz, zaljubljen v prelepo obliko neopisljivih barv, lepih las, temnih oči… Oči ki me samo pogledajo in že se začne topiti še tisti zadnji ledeni vrh v Antarktiki. Trudim se da zaspim, vendar ne rata. Trudim se da se zbudim, pa mi spet ne rata. Sanjarim o tebi vsak večer kot jadrnica sredi morja z morsko deklico na palubi – mavrično. Te gledam in poljubljam, te objamem in držim za roko, te razvajam in varujem, ti privoščim vse… vendar kaj ko so to vse le sanje. Sanje, ki vrata v realnost izgleda ne poznajo. Ne poznajo zaradi skrite resnice, resnice ki je ne poznam. Oprosti mi, upam da nekoč rata mi sanje v realnost spraviti…