Postava oblita v zeleno vojaško majčko in novo frizuro ravnih rjavih las, prelepe kombinacije barv ki se sprehajajo po Ptuju, po Sloveniji, pod sinje modrem nebu na sobtni popoldan so me navdušila za objem in potovanje v sanjsko mesto med zvezdami, kjer lahko le sanjam njen nasmeh in čokoladni sladoled, ki ga ta nasmeh vsake toliko časa poje. Prijel bi te pod roko, bi te vodil in odpeljal, bi plesal, kot da sem edini s teboj, da okoli naju ni nobenega, da naju nihče ne pozna. Trenutki, čeprav kratki so življenjska sila, ki me poganjajo da lahko sploh rečem besedico. In rožica na hlačah. Prelepa, rdeča, sposojena direktno iz mislih stilskih mojstrov in izdelovalcev oblek. Rožica doma te, ki te čaka, da polepšaš že tako lep obraz, da postaneš še bolj luštna, še bolj lepa in da mene še bolj zatreskaš vase. Dež in toča, neurje in nevihte so nama razdvojile noč, sedim zunaj na balkonu, sedim na mrzlem, tipkam in razmišljam. Razmišlam o najnih težavah, razmišlam o nama, razmišljam o vseh bedarijah, ki nama hodijo pred nosom, razmišljam o dnevih ko je še čebela veselo letala iz cveta na cvet, sončnice na sončnico in vrtnice na vrtnico. Razmišljam o prelepih sladkih dnevih, pocukranih z ekstraktom pomaranče in oblitih z dobro čokolado, ki izginja v tvojih ustih z prelepim mavričnim nasmeškom. Odpeljal bi te daleč stran, skril pred vsem hudim in varoval pred vsakim komarjem, ki bi si drznil piti tvojo kri. V kiklici posuti z vzorci rožic stojiš med obokom sobnih vrat, me gledaš, se mi nasmihaš in gledaš kako te požiram z vsakim pogledom, požiram kot požiravnik na presihajočem jezeru, jezeru sredi oblakov ob sončnem zahodu. Tvoje oči, zapeljive, lepe, prelepe ki gledajo kot najlepši kuža, ki te je pogrešal, noge kot se jim le to reče, ovite v črno bele čevlje in nasmeh. Nasmeh ki je vreden milijarde dinarjev, nasmeh ki ga vidim samo jaz ko pomislim nate…  Počutim se kot prazen kozarec, sam, osamljen. Počutim se kot zgodba v spodnji pesmi…